V Slovenski Bistrici so se okoli leta 1370 začeli pojavljati Judje, ki so kmalu ustanovili svojo skupnost, saj se v letih 1374 in 1441 v virih omenja judovsko pokopališče.

Zahodno Evropo, ki je bila pretežno krščanska, je med 11. in 13. stoletjem pretresla družbena in gospodarska revolucija, katere najpomembnejša posledica je bila delitev dela. Družba, ki je bila dotlej po svoji strukturi razdeljena v veliko število skupin s specifičnimi privilegiji, dolžnostmi in statusi, je postajala vse bolj regulirana in poenotena, ta proces pa je svoj višek dosegel v 14. stoletju. Gre za obdobje utrditve pravnega položaja Judov, ki so se iz italijanske smeri na Štajersko in Koroško ob trgovskih poteh naselili že v 10. in 11. stoletju. Na tem področju so se v 13. stoletju ustalili v judovskih naselbinah, ki so nastajale znotraj večjih trgov in mest. Najstarejše judovske skupnosti na slovenskem Štajerskem so se razvile na Ptuju in v Mariboru, v 14. stoletju pa so omenjene skupnosti nastale še v Slovenj Gradcu, Ormožu, Celju in Slovenski Bistrici.

Omenjeni kraji so v tem obdobju že bili večje naselbine s statusom trga ali mesta, zato so bili toliko privlačnejši za Jude, ki so živeli predvsem od denarništva in trgovine, saj so tu imeli dobre pogoje za razvoj svoje eksistence in gospodarske dejavnosti.

Njihovo intenzivno ukvarjanje z denarnimi posli je bilo povezano z dejstvom, da so bili kot nekristjani izvzeti iz cerkvene prepovedi posojanja denarja za obresti. Omeniti je treba, da so bili vsi prej našteti kraji deželnoknežja mesta, deželni knez pa je kot mestni gospod in nosilec oblasti moral zagotoviti varnost tamkaj živečih Judov, ki so mu za zaščito plačevali visoke davke in mu nudili ugodne kredite.

O Judih v Slovenski Bistrici vemo zelo malo in večina ohranjenih listih se sklicuje na denarno-trgovske posle, ki opisujejo (prve) nakupe Judov. Prvo povezavo Slovenske Bistrice z Judi zasledimo leta 1311 v dolžniški listini, izdani s strani Juda »Suezleina« iz Ptuja, kjer se na koncu seznama prič pojavita »Enderli« iz Bistrice in »Johans«, bistriški sodnik, ki je bil v listini naveden kot »iudex Johannes von Windischfeistritz«. Ta povezava pušča domnevo, da je bila višjim slojem bistriškega meščanstva zaupana denarna trgovina zaradi udeležbe v pravnih poslih Judov na Ptuju. V takratnem obdobju gospodarski razvoj mesta Slovenska Bistrica očitno ni bil na dovolj visoki stopnji, da bi lahko na tem kraju prišlo do naselitve Judov, saj je bil prvi bistriški Jud omenjen šele pol stoletja kasneje.

V Slovenski Bistrici se prvi Judje omenjajo leta 1370 in na podlagi listin lahko sklepamo, da so kmalu ustanovili judovsko skupnost. V listini iz septembra 1370 zasledimo, da je »Wolffhard«, svak bistriškega meščana in starega sodnika, skupaj z ženo in dediči izjavil, da je Judu »Hamkeju« iz Bistrice, njegovi ženi in dedičem prodal eno marko imenjske rente za deset dunajskih krajcarjev. Ta imenjska renta je bremenila mlin, ki je ležal nasproti hiše »Tomasa Chrainka« in nad stolpom Majšperških. Listino je pečatil sodnik Michel.

Nekaj dni kasneje je Jud »Hamko« iz Slovenske Bistrice skupaj z ženo in otroci pridobil mlin od »Nikela«, sina »Otleina«, ki je bil obremenjen z eno marko dunajskih krajcarjev imenjske rente v korist bistriškega meščana »Wolffharda«. Potem ko je »Hamko« imenjsko rento za desetkratnik odkupil, je mlin, katerega vrednost je bila povečana, skupaj s hišo, z dvoriščem, njivami in s pomožno zgradbo za 33 mark dunajskih krajcarjev prodal samostanu v Žičah. Listina je bila pečatena s sorodnikom »Michela«, nekoč bistriškega sodnika, in z bistriškim meščanom Stojanom »von Haubenpachom«. Sklepamo lahko, da Slovenska Bistrica ni imela lastnega judovskega sodišča, saj se v virih ne omenja niti pozneje.

Na podlagi obstoječih dokumentov in listin lahko trdimo, da je v Slovenski Bistrici obstajala lastna judovska skupnost, katere obstanek potrjuje judovsko pokopališče v Bistrici, ki je v listinah omenjeno že leta 1374, nato pa še v letu 1441. Pokopališče je ležalo izven mesta, obdano je bilo z njivami, ki so se cepile na sedež župnije in na sedež mesta. Sklepamo lahko, da se je pokopališče nahajalo v bližini mosta preko potoka Bistrica, vendar podrobnejša lokacija ni znana.

Za obstoj in delovanje pokopališča je bilo potrebno večje število prebivalstva, zato vse judovske skupnosti niso imele svojih pokopališč. Jelinčič Boeta meni, da je »prav v tem smislu potrebno razumeti 13. člen Friderikovega reda, ki Judom dovoljuje nemoteno prevažanje svojih mrtvecev iz mesta v mesto, province v provinco, iz ene dežele v drugo, ne da bi jim pri tem smeli zaračunavati kakršnokoli carino ali mitnino.« Ker Celje ni imelo lastnega judovskega pokopališča, je možno, da so Judje svojce pokopavali v Slovenski Bistrici.

K nadaljnjemu obstoju bistriške judovske skupnosti, ki je obstajala tudi v 15. stoletju, je zagotovo prispevala ugodna prometna lega mesta. Mestni višji sloji prebivalstva so se že pred obstojem judovske skupnosti v Bistrici seznanili z denarno trgovino na Ptuju, zato so bistriški Judje finančno poslovali v zgolj 25 kilometrov oddaljenih večjih mestih, v Mariboru in na Ptuju. Ta položaj je na daljši rok pospeševal odseljevanje bistriških Judov na privlačnejše lokacije in v večja mesta, saj judovska skupnost v Bistrici ni bila niti približno tako pomembna kot skupnost v Mariboru, preseljevanje Judov pa je to razliko še povečalo.

Judje znotraj mest niso imeli statusa meščanov, kar pomeni, da so bili brez meščanskih pravic in tudi navzven so se morali razlikovati od ostalih, saj so morali nositi na oblačilih prepoznavne znake (na oblačila prišito rumeno zvezdo ali krpo, posebne klobuke ipd.), kljub vsemu pa so smeli živeti po svojih verskih običajih in temu primerno so bili tudi organizirani. V srednjem veku so bile judovske občine večinoma avtonomne in na Štajerskem je sodno oblast v sporih znotraj judovskega prebivalstva imel predstojnik judovske občine (»Judenmeister«), ki so ga Judje imenovali sami. Sodnik za Jude (»Judenrichter«), ki ga je imenoval mestni gospod oziroma deželni knez, pa je presojal v sporih med Judi in kristjani (kazenske zadeve, spori glede premoženja …).

Opozoriti pa je treba, da izraz »Judengemeinde«, ki ga zasledimo v listinah, označuje tako judovsko občino, ki predstavlja organizirano strukturo Judov kot judovsko skupnost, ki predstavlja skupino ljudi. Sklepamo lahko, da je v Slovenski Bistrici šlo za judovsko skupnost, saj na podlagi listin ni razvidno, da bi bili Judje dovolj organizirani in hierarhično strukturirani, da bi na tem prostoru lahko govorili o judovski občini, saj se v listinah ne omenja niti judovski sodnik v Slovenski Bistrici.

Septembra 1402 sta Juda »Hikerli« iz Maribora in »Merkel«, ženin Bistričanke »Vczlein«, izjavila, da sta »Christianu Fawlpernu« in njegovi ženi prodala vinograd, ki je pred tem pripadal »Philipu Lieppeju«. Omenjeni vinograd je ležal med vinogradi »Ottitschin« in »Jacobsa Powmansa«. Nakup se je izvršil z oblastjo vinogorskega mojstra »Nykela Chrönigela« iz Konjic, od vinograda pa je bilo po vinogorskem pravu zasluženih 70 krajcarjev. Listina je bila pečatena z vinogorskim mojstrom »Nykelom« na dan sv. Mavricija, 22. septembra.

Leta 1404 se je na Ptuju pojavil Jud »Yczel« iz Slovenske Bistrice. Po vsej verjetnosti je bil enačen z Judom »Yetzleinom« iz Slovenske Bistrice, čigar vnuk »Jayer« je imel leta 1416 stalno bivališče v Mariboru.

Na podlagi listin lahko zasledimo, da je omenjeni Jud »Jayer« iz Maribora, vnuk »Yetzleina« iz Slovenske Bistrice, skupaj s svojo ženo in dediči prodal »Erhartenu Chappawenu«, njegovi ženi in dedičem kmetijo, skupaj z vinogradom in vsem pripadajočim, ki je pred tem pripadala »Jorigenu Silberbergerju«. Omenjena posest je ležala pri Brunnerjevi kmetiji. Zemljiškemu gospodu so od posesti morali letno dati osemnajst računskih veder mariborske mere mošta, ob veliki noči in binkoštih pa še dva skopljena petelina. Listina je bila pečatena z »Niklasom Walichsem«, mariborskim mestnim sodnikom, in »Hannsen Darenom«, meščanom Maribora, na listini pa prav tako zasledimo podpis omenjenih Judov.

Leta 1427 je Jud »Muschel« iz Bistrice, s stalnim bivališčem v Mariboru, skupaj z ženo in dediči prodal vinograd, vino in vse pripadajoče, nekoč last »Arne Wagner«, »Vlreichenu Schusterju«, njegovi ženi in dedičem iz Zgornjega Radvanja. Vinograd, ki se je nahajal pri Pekrah, je ležal poleg vinograda »Zwety Rysola«. Nakup se je izvršil s privoljenjem »Hansa Mertleina«, takratnega limbuškega gradiščana in gorskega mojstra, ki je bil v službi grofa »Frankch aus der Karbaw«.  Od vinograda je bilo omenjenemu grofu letno potrebno odslužiti eno vodno vedro mošta po vinogorskem pravu ter eno polovico denarja. Na listini zasledimo podpise oseb, vključenih v nakup, listino pa je pečatil »Reinharts von Straspurg«, takratni mestni sodnik Maribora.

Bistriški Jud »Muschel« je leta 1440 dal mariborskemu Judu »Smoyelu« za ženo svojo hčerko. »Smoyel« je pri poslovanju nasledil svojega tasta. V listinah zasledimo, da je omenjeni Jud »Smoyel«, ženin »Muschlein« iz Bistrice, leto kasneje šel do glavarja Štajerske, »Hansa von Stubenberga«, in mu pustil listino o posedovanju, ki se je nanašala na dedovanje, ki jo je izdal »Mertten dem Hechtl«, judovski sodnik za Maribor.

Jud »Merchel«, sin »Werocha« iz Maribora, je zase, za svojo ženo in njune dediče februarja 1467 izjavil, da je priorju »Niklasenu« in konventu iz Žič predal listino o dolžništvu. Listina o dolžništvu je v višini dvajset funtov krajcarjev bremenila bistriškega meščana »Steffana Kchappellerja«, njegovo ženo »Vrsulo« in njune dediče. Izstavitelj se je odpovedal nadaljnjim pravicam do prejemnikov. Listino je pečatil »Jorgen Aicher«, takratni judovski sodnik v Mariboru.

Leta 1476 sta se v listinah pojavila brata »Mosche« in »Juda«, sinova »Smoyela« iz Maribora. Iz listine je razvidno, da sta v imenu sebe, svojih žena in dedičev izjavila, da je »Jorg«, ženin »Jans« in stanujoč v »Wodell«, skupaj z ženo in njunimi dediči poravnal dolg, ki ga je sprva imel do njunega očeta »Smoyela«, ženina »Muschlein« iz Bistrice. Brata »Mosche« in »Juda«, skupaj z ženama in njunimi dediči, sta se tudi obvezala, da se v prihodnje odpovedujeta vsakršni zahtevi in terjatvi do nekdanjih dolžnikov. Listino je pečatil »Jorgen Hebenstreit«, judovski sodnik v Mariboru.

Položaj Judov na Štajerskem se je od sredine 15. stoletja precej poslabšal zaradi raznih omejitev za Jude, ki jih je na pobudo štajerskih plemičev in meščanov dal deželni knez, zaradi konkurence krščanskega prebivalstva v denarnih poslih in trgovanju ter zaradi gospodarske krize. V deželi se je stopnjevalo sovraštvo do Judov, kar je bil tudi odziv na verske, gospodarske in socialne razmere tedanjega časa, saj so se pri Judih zadolževali skoraj vsi sloji prebivalstva, ki so zaradi neporavnanih obresti mnogokrat izgubili svoje premoženje, poleg tega pa se je meščanstvo, katerih življenje je bilo odvisno od trgovine in trgovskih poslov, zaradi judovske konkurence počutilo vedno bolj ogroženo. Situacija se je stopnjevala do te mere, da je habsburški vladar Maksimiljan I. marca 1496 kot odgovor na pritisk štajeskih deželnih stanov ukazal izgon Judov iz Štajerske.

Domnevamo lahko, da so Judje v Slovenski Bistrici ostali vse do izgona leta 1496, vendar več o njih in o njihovem življenju v mestu ne vemo.

Besedilo: Amadeja Mlakar, Slovenska Bistrica v Srednjem veku, 2016, diplomska naloga

Naslovna fotografija: nybooks.com