Razmere v Jugoslaviji po Titovi smrti

Po smrti Josipa Broza Tita, ki je od konca 2. svetovne vojne pa do leta 1980 vladal Jugoslaviji kot njen dosmrtni predsednik, spretno miril različne interese večnacionalne države, se je kljub želji po nadaljevanju njegove poti pričelo obdobje, ko so do tedaj prikrita nasprotja v jugoslovanski družbi pričela prihajati v ospredje. Vladajoči komunistični režim si je prizadeval ohraniti nespremenjeno obliko družbene ureditve in centralizirano državo, bolj liberalno usmerjena struja pa si je prizadevala za postopno uvajanje nekoliko več svobode. Ti dve struji sta se pričeli vedno bolj enačiti z nacionalnim okoljem iz katerega so izhajali njuni nosilci. Njuna nasprotna stališča so pričela prehajati v mednacionalna trenja in se vse bolj kazala kot spor posameznih republik z zveznimi organi v Beogradu. Za razsodnika se je vse bolj pogosto postavljal takratni vrh Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki pa pogosto ni bil nevtralen. Ko je od sredine 80-tih let Jugoslavijo začela pretresati še gospodarska kriza, so se napetosti v državi začele še posebno močno kazati prav v odnosu med JLA na eni ter slovensko družbo in politiko na drugi strani.

Vzpon Slobodana Miloševića

Srbska intelektualna elita je že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja izrazila svoje nezadovoljstvo s položajem Srbije v socialistični državi ter zahtevala, naj se avtonomni srbski pokrajini Vojvodina in Kosovo bolj čvrsto povežeta z ožjo Srbijo. Oseba, ki je pričela izvajati tako zamišljeno politiko Srbije, je bila Slobodan Milošević, ki je oblast v Srbiji v drugi polovici osemdesetih let postopno prevzel v svoje roke. Na Miloševićevo politiko je z naklonjenostjo gledalo takratno vodstvo JLA, ki se je balo kolapsa socializma in je zagovarjalo centralistično ureditev Jugoslavije. Velike spremembe na svetovni politični sceni po razpadu Sovjetske zveze in koncu bipolarne razdelitve sveta so odprle prostor za demokratične spremembe tudi v Jugoslaviji. V začetku leta 1990 je na svojem zadnjem kongresu razpadla Zveza komunistov Jugoslavije, ki je imel za posledico nastanek nekomunističnih strank in izvedbo republiških večstrankarskih volitev po vsej Jugoslaviji. Armadni vrh je z vse večjim nezaupanjem spremljal demokratične procese v Sloveniji, v svojih prizadevanjih za ohranitev vloge vojske pa je šel celo tako daleč, da se je pričel postavljati celo nad z ustavo določenega vrhovnega poveljnika Predsedstvo SFRJ. Spor med armado in Slovenijo se je zaostril zaradi organizacije in delovanja slovenske Teritorialne obrambe (TO). JLA je v TO videla grožnjo svoji vlogi edinega nosilca obrambe države, slovenska stran pa potencialno zaščito svoje suverenosti pred posegi zveznih organov.  V burni drugi polovici osemdesetih let se je JLA vse bolj osamosvajala, ker je zaznala, še posebej po letu 1987 in prihodu Slobodana Miloševića na politično sceno, hiter upad vseh oblik civilnih oblasti v Jugoslaviji. Generali so bili nezadovoljni zaradi decentralizacije znotraj oboroženih sil, še posebej zaradi samostojne TO, ki so jo šteli za potencialnega nasprotnika, kar se je potrdilo leta 1991 v vojni za Slovenijo.  Zaradi razmer konec osemdesetih let so generali prišli do navidezno logičnega zaključka, da sta Slovenija in Hrvaška najnevarnejši potencialni nasprotnici, saj so bili prepričani, da bi bili popolna demokratizacija, uvedba večstrankarskega sistema in spoštovanje republiških posebnosti za Jugoslavijo pogubni.